|
Od kar spremljam tekme AS Rome,
ne pomnim, da bi se mi kdaj
ponudila tako lepa priložnost za
ogled enega izmed največjih
mestnih derbijev na svetu. Žreb
pred sezono je namreč določil,
da se bo derbi igral pred
prvomajskimi prazniki. Take
priložnosti pa ne bi zamudil za
nič na svetu. Vse to zveni še
lepše ob dejstvu, da bo ravno
odhod na veliki mestni derbi,
prvi ogled domače tekme za
navijaški klub, ki je bil
ustanovljen v tej sezoni.
Čeprav sem si ogledal že kar
nekaj tekem, med drugim tudi dve
v Rimu, navdušenja nisem mogel
skrivati in sem razburljivo vest
naznanil vsem prijateljem ter
znancem. V tistem trenutku se
nisem zavedal, da bo pred mano
še veliko dela in skrbi. Kot
eden izmed ustanoviteljev
navijaškega kluba in kot nekdo,
ki že ima nekaj rimskih
izkušenj, je to pomenilo, da bo
velik del organizacije ogleda
tekme pripadel ravno meni.
Odpraviti se v Rim sam ali v
družbi enega ali dveh
prijateljev ni noben problem,
poskrbeti da si bo tekmo
ogledala večja skupina, pa je
veliko težje.
Potrebno je bilo določiti datum
odhoda, način prevoza, vsem
prijavljenim pa, poleg
prenočišča, zagotoviti še
vstopnico. S prevozom ni bilo
težav, saj smo se kot skupina
odločili za kombi. Ker si večina
izmed 22 prijavljenih ni mogla
privoščiti dodatnega dneva v
Rimu, smo se razdelili v dve
skupini. Prva, v kateri sem bil
tudi sam, naj bi v Rim
odpotovala v četrtek, ostali pa
bi se nam v Večnem mestu
pridružili dan kasneje.
Sprva sem mislil, da bo največji
problem nastal pri nakupu
vstopnic, a temu ni bilo tako,
saj nam je vstopnice priskrbel
Anitin prijatelj iz Rima. Veliko
več sivih las nam je povzročila
rezervacija prenočišča za drugo,
večjo skupino, ki se je v Rim
odpravila v petek, saj je bilo
zaradi velike zasedenosti pred
prazniki, velikosti skupine,
starostnih omejitev v hostlih,
skoraj nemogoče rezervirati
prenočišče. Vsem kriterijem je
na koncu ustrezal le camp Tiber,
ki pa se ni nahajal v središču
mesta, kar je pomenilo, da ne bi
imeli skupnega prenočišča. Ob
dejstvu, da bomo večino dneva
preživeli skupaj v središču
mesta, pa ta oddaljenost ni bila
tako pomembna kot to, da smo
naposled le uspeli najti
prenočišče.
Bolj ko se je bližal dan odhoda,
bolj se je stopnjevala nervoza.
Počutil sem se kot pred svojo
prvo tekmo ali pa kot da prvič
potujem v tujino. Kako so se
pred odhodom v Rim počutili
ostali, predvsem tisti, ki v
Rimu prej še niso bili, si nisem
upal niti pomisliti.
Zaradi prometne gneče, ki v Rimu
nastane popoldne, ko ljudje
zapuščajo svoja delovna mesta,
smo se odločili za nočno vožnjo,
z namenom, da bi v Rim prispeli
še pred prometnim zamaškom.
Tisto noč sem se v posteljo
odpravil bolj zgodaj, da bi bil
lahko med vožnjo buden, a mi ni
uspelo zatisniti očesa. Ni mi
preostalo drugega, kot da med
čakanjem na prevoz, strmim v
televizor in prebiram še zadnje
novice na internetu.
Malo čez drugo uro zjutraj, sta
do naju s Polono le prispela
Klemen in Ksenija. Po poti smo
na Viču pobrali še Tino in se
odpravili proti meji, kjer smo
vkrcali še zadnjo potnico,
Anito.
Med potjo do Rima so punce
spale, s Klemnom pa sva si čas
krajšala s pogovorom. Ob kratkih
postankih smo hitro prispeli v
Rim, kjer smo brez težav našli
hostel, ki je bil le streljaj
oddaljen od glavne železniške
postaje v središču mesta.
Po kratkem predihu v hostlu, smo
se napotili na jugo-vzhod Rima,
v predel ultras navijaške
skupine Fedayn, kjer smo se
sestali z Anitinim prijateljem,
ki nam je priskrbel vstopnice za
tekmo. Odpeljal nas je do ene
izmed desetih uradnih klubskih
trgovin, kjer sem se z veseljem
znebil kupa denarja, ki je bil
namenjen nakupu vstopnic. Poleg
vstopnic pa nam je dan polepšal
še pogled na Lazievo trgovino,
ki zanimivo, stoji zraven Romine.
Največ smeha je namreč sprožil
ogromen napis LAZIO MERDA na
njihovi steni, ki tu stoji že
več kot pet let, a si ga lastnik
trgovine še vedno ne upa
izbrisati. Odgovor na to, kdo je
glavni v mestu, je bil pred
nami, enako pa se je dalo
občutiti tudi v ostalih delih
mesta. Veljalo naj bi namreč
pravilo, da bi na vzorcu petih
Rimljanov, dobili štiri
Romaniste, medtem ko naj bi
laziali živeli v severnejših,
bogatejših predelih mesta ter
izven mesta.
Zatem nas je Anitin prijatelj
povabil k sebi domov, kjer se
nismo dolgo zadržali in se kmalu
vrnili v središče mesta, kjer
smo se ustavili pri Španskih
stopnicah in se po glavni ulici
napotili v proti koloseju. V
bližini tega največjega
antičnega ostanka in enega izmed
najbolj znanih znamenitosti
Rima, se nahaja Shamrock pub,
kjer se ustavim vsako leto. Tu
smo se sestali z Emanueletom ter
večer zaključili z nekaj pivi in
se napotili na zaslužen počitek
v hostel.
Naslednje jutro smo se odpravili
v Trigorio. Gre za majhno
naselje na južni strani Rima,
kjer AS Roma opravlja uradne
treninge. Še pred odhodom pa smo
izvedeli, da naj bi bil Totti
poškodovan. Pred očmi se mi je
takrat stemnilo in pomislil sem
na najhujši možni razplet tekme.
Derbi brez kapetana ne bi bil
pravi derbi.
Na pot smo se odpravili po
zajtrku, da bi se lahko popoldne
še pravočasno vrnili v mesto ter
pričakali drugo skupino, ki je
bila nekje na pol poti do Rima.
V Trigorio smo prispeli okoli
poldneva in na veliko žalost
vseh, zamudili trening igralcev.
Preostalo nam je le še čakanje
na igralce in upanje na to, da
bodo pripravljeni na
podpisovanje slik, zastav ter
majic. Med čakanjem nas je
opazil reporter televizijske
postaje Roma channel. Ob
ugotovitvi, da smo tujci, nas je
prosil za intervju, kjer je
Anita, ki govori tekoče
italijansko, predstavila našo
skupino in povedala, da smo v
Rim prišli izključno zaradi
derbija in da si močno želimo,
da bi Totti do tekme okreval.
Čez nekaj časa so se začela
odpirati velika železna vrata,
za njimi pa je čakal ogromen
Mercedes, ki ga je vozil De
Rossi. Množica je obkrožila avto
in zahtevala avtograme, to pa se
je ponavljajo z vsakim
naslednjim avtom oz. z vsakim
novim igralcem. Pri prebijanju v
ospredje so bile najuspešnejše
punce, še posebej Ksenija, ki je
bila pri vsakem avtu prva,
medtem ko sva s Klemnom stala
bolj v ozadju in z zanimanjem
spremljala dogajanje. Moja
zastava je sedaj polna podpisov,
med njimi pa žal ni Tottijevega,
ki se je iz Trigorije izmuznil
skozi zadnji vhod. Upam, da ga
ujamem prihodnjo sezono, ko se
ponovno odpravim v Rim.
Med vožnjo nazaj proti Rimu smo
prejeli sms, da je druga skupina
uspešno pripeljala do cilja.
Dogovorili smo se, da se dobimo
na glavni železniški postaji, od
tam pa bi si skupaj ogledali
glavne znamenitosti mesta.
Po snidenju s preostalo skupino
smo se skupaj odpravili na
manjše kosilo, po obedu pa nas
je pot vodila do Španskih
stopnic ter enega izmed
največjih trgov, Piazze del
Popolo. Od tam smo se odpravili
v največjo klubsko trgovino na
Piazzi Collona, kjer je večina
opravila z obveznimi nakupi pred
nedeljsko tekmo. Po krajšem
premoru smo se skozi ozke ulice
prebili do najlepše rimske
fontane, Fontane di Trevi, kjer
smo se zardžali kar nekaj časa,
opravili obvezna fotografiranja
ter si privoščili še sladoled.
Petkove oglede smo nato
zaključili z ogledom koloseja in
rimskega foruma, nato pa smo
večer sklenili s pijačo v
Shamrocku. Za tem se je večina,
utrujena od naporne nočne vožnje
ter ogledov, odpravila na
zaslužen počitek.
V soboto zjutraj so sledili novi
ogledi mesta. Za začetek smo si
ogledali mogočni Panteon, nato
pa oglede nadaljevali po poti
Brownove uspešnice, Angeli in
demoni, kjer smo se ustavili na
Piazzi Navona, ki je še vedno
eno izmed najbolj priljubljenih
rimskih zbirališč. Na tem trgu
se nahaja Berninijev vodnjak
štirih rek, a je bil v času
našega obiska v fazi obnove,
zato ga nismo videli v celoti.
Od Piazze Navona smo se
odpravili proti reki Tiberi, ki
smo jo prečkali po angelskem
mostu ter se ustavili pri
angelskem gradu, ki je danes
muzej, v preteklosti pa je
služil kot mavzolej ter celo kot
zapor. Od tu se je v daljavi že
videl naš končni cilj, kupola
bazilike Sv. Petra, na katero se
je povzpela večina in s katere
je prekrasen pogled na
italijansko prestolnico ter na
trg Sv. Petra.
Zatem smo si privoščili kosilo,
po katerem smo se razkropili po
Rimu. Večina se je vrnila v camp,
punce so se odpravile po
nakupih, Viki, Klemen, Katja in
jaz pa smo se napotili proti
Shamrocku. Še danes ne vem kako
nam je uspelo vstopiti na
napačen avtobus, kot mi tudi ni
jasno čemu smo tako dolgo
vztrajali na njem. Vseeno nas je
ta avtobus pripeljal na kraj, ki
sem si ga vedno želel obiskati,
a v preteklosti za to nisem imel
časa. Izstopili smo namreč ravno
pri štadionu ali bolje rečeno
pri ostankih štadiona, kjer je
nekoč igrala Roma in kjer se je
klub sploh rodil. Da bi bilo
sobotno popoldne še popolnejše,
smo v osrčje Testaccia prispeli
ravno v času tekme mladinskih
selekcij. Tekmo smo si v
prelepem popoldanskem soncu tudi
ogledali. Na našo veliko žalost,
pa smo ujeli le zadnjih 15 minut
tekme. Sobotni večer se je
kasneje končal, kot že večer
prej, v Shamrocku.
Sledil je dan tekme, ki smo ga
vsi nestrpno pričakovali. Nase
sm navlekel čim več rumeno-rdeče
barve; dres, šal, klubsko kapo,
zastavo, da sem na poti do
štadiona le spremljal občudujoče
poglede Rimljanov, ki so ostali
brez vstopnice. S preostalo
skupino smo se dobili na postaji
Flaminija, kjer smo skupaj
čakali na tramvaj št. 2, ki nas
je pripeljal do Olimpica. Že na
tramvaju, ki je bil poln
Romanistov, se je dalo čutiti,
kdo bo na štadionu v večini,
navsezadnje pa je tudi šlo za
našo »domačo« tekmo.
Pred štadionom je sledil obvezen
nakup dveh stvari. To sta šal z
napisom Lazio merda in pa nakup
pijače, ki jo Rimljani pijejo
pred vsako tekmo. Gre za kavni
liker, imenovan Borghetti, s
katerim Rimljani, za srečo,
nazdravljajo pred vsako domačo
tekmo. Pred Olimpicom smo bili
še dovolj zgodaj, da smo se še
poslikali ter pomalicali in nato
pohiteli po stopnicah, na vrh
katerih nas je pričakal prelep
pogled na zelenico. Posedli smo
se po tribuni Tevere, kjer nas
je med čakanjem na igralce,
prijetno grelo toplo
spomladansko sonce.
Sedaj lahko rečem, da je bilo
prepevanje himne najboljši del
tekme, saj česa takega ne
doživiš nikjer na svetu, ko
približno 60.000 grl na ves glas
poje najbolj znano rimsko pesem,
ki opeva klub in mesto. Žal
potek tekme, ni bil tak, kot smo
si ga vsi želeli. Naši igralci
so sicer pokazali več od igre, a
je bila Lazieva obramba vedno na
mestu. Tudi na tribunah ni bilo
prepoznavnega rimskega
peklenskega vzdušja, ki ponavadi
krasi mestni derbi. Navijači so
to pot zgolj prepevali,
koreografije pa žal ni bilo. Ob
rezultatu 0:0 je bilo na koncu
težko gledati razočarane obraze,
saj smo vsi upali na maščevanje
poraza iz prvega dela sezone.
Lepo je bilo sicer videti
Tottija, a je njegova igra
pokazala, da še ni bil povsem
nared za igranje.
Po tekmi smo se razkropili po
mestu. Večina je bila utrujena
in se je odpravila proti campu
in hostlu, sam pa sem bil
dogovorjen še s prijatelji iz
Srbije ter Hrvaške, s katerimi
smo skupaj pristali v Shamrocku.
Tam smo po popitih nekaj rundah,
odigrali še pikado tekmo, v
kateri sta se za zmago borili
ekipa iz Slovenije ter Srbije.
Barve Slovenije sva branila
skupaj s Polono in si na koncu v
zadnjem metu, ko je Polona
zadela zmagovito kombinacijo,
priigrala zmago ter s tem novo
pijačo, ki so jo morali plačati
poraženci. Še z nekaj rundami
piva se je nato končala naša
zadnja rimska noč.
Na ponedeljkovo jutro je sledil
odhod iz Rima. Vsakič znova se
stežka poslovim od prelepega
mesta, saj vsako leto doživim
nekaj novega, na kar me bodo
vezali spomini. Domov smo se
vozili v koloni ter ob kratkih
postankih, še pred večerom
dosegli mejo. Na Ravbarkomandi
smo še zadnjič nazdravili
uspešni rimski avanturi in se
nato poslovili.
Organizacija ogleda je odlično
uspela, brez pohval določenih
posameznikov, pa tega sestavka
ne morem zaključiti, saj brez
njih tekme ne bi videli. Za to
ima največ zaslug Anita, ki ni
samo priskrbela vstopnic, ampak
je z vsakodnevnimi klici v Rim,
pomagala pri rezervaciji hostla
in campa. Pri telefonskih klicih
je na pomoč občasno priskočil
tudi Porko.
Zahvalo si zaslužita še Katja in
Jure, ki sta priskrbela kombije.
Ob tem pa gre pohvaliti še vse
voznike, ki so nas varno
pripeljali do Rima in nazaj.
Najpomembneje pa je to, da smo
se v Rimu imeli lepo in da bomo
v prihodnosti tak izlet tudi
ponovili.
Pripravil: Marko Polak (aka ASR) |
